Prebava se začne v glavi

Prebava in glava. Prvi del prebave se dejansko začne še preden damo karkoli v usta. Misel, vonj, pogled na hrano, vse kar nam vzbuja apetit, stimulira določene predele možganov, ki pošljejo signale želodcu, žlezam slinavkam v ustih ter drugim delom prebavnega sistema, naj se pripravijo in začnejo izločati prebavne sokove.

Tej fazi rečemo cefalična faza. Zato se nam začnejo cediti sline, še preden okusimo hrano. V slini, ki jo izločajo žleze slinavke, so prebavni encimi in že v ustih se začne kemična presnova ogljikovih hidratov in maščob. Bolj ko bomo hrano žvečili, več sline se bo izločilo in hrana se bo bolj pomešala z njo ter tako bolje presnovljena potovala v želodec. Kdo bi si mislil, da je znameniti ameriški pisatelj Tennessee Williams razmišljal tudi o prebavi! Dejal je: “Živali imajo v svojih želodcih predele, ki jim omogočajo, da prebavljajo hrano brez grizenja, a ljudje naj bi žvečili hrano, preden jo pogoltnemo… Torej žvečite svojo hrano in dajte možnost svojim žlezam slinavkam, da delujejo.”

Cilj prebave je, da se ogljikovi hidrati presnovijo v osnovne molekule kot je glukoza, beljakovine v aminokisline, maščobe pa v maščobne kisline. Ker edino take oblike molekul telo prepozna, vsrka in potem uporabi. Korenček ali krompir pač nimata kaj iskati v krvi. Za to presnovo so potrebni prebavni encimi, ki jih izločajo prebavni organi. Prebavni encimi se izločajo v slini, želodčnem soku, soku trebušne slinavke in na resicah tankega črevesja.

Ko jemo v naglici, pred računalnikom in televizijo, v avtu, smo z mislimi drugje, se prebavni sistem ne more dobro pripraviti, prebavni sokovi se ne ne izločajo optimalno, to pa posledično negativno deluje na prebavo hrane.

Ker želodec nima zob, se raje z zobmi posvetimo žvečenju hrane, kot svetuje ameriški dramatik.

Morda pa ima tudi molitev pred jedjo (ne glede na to komu se zahvaljujemo za hrano) fiziološko funkcijo; da nas sprosti, da začnemo razmišljati o hrani, s tem vzpodbudimo cefalično fazo in olajšajmo delo prebavnim organom.