Tujci v lastnem vsakdanjiku.

Svet izdelkov Razno

Že od nekdaj vem, da si nas celiakaše ljudje predstavljajo kot ljudi, ki si izmišljujejo, kaj bi jedli, postavljajo pravila prehrane, klicarijo in neštetokrat preverjajo dogovorjeno. Vse le za lastno zdravje. Pa vseeno živimo v svetu stigem, kot tujci v družbi, ki jo sestavljamo sami. Neodobravanja in čudni pogledi, navsezadnje tudi s strani nam ljubljenih. Kdaj pa se vse to konča?

Ob koncu današnjega napornega delovnika sem srečala gospo, katere otrok ima hudo kožno bolezen. O njej in življenju razlaga, kot da je to nekaj vsakodnevnega, pravzaprav kot da to doživlja vsak. Preprosto, enostavno, brez cmoka v grlu. Za tako sprejetje je potrebno ogromno moči in poguma, ki ga definitivno ne premore vsaka oseba. Vprašam jo, kdaj se je odločila o vsem tem govoriti na glas in v isti sapi mi sredi stavka odvrne… takrat, ko je k meni v porodnišnico prišla gospa, ki je nikoli nisem videla, popolna tujka, a bila je mama otroka z isto boleznijo… Bila je polna življenja, energije. Nasmejana. Od takrat tudi sama sprejemam, da je vse skupaj del nas in da s tem ni nič narobe. Raje od vseh čudnih pogledov in namigovanj bi si želela, da me ljudje vprašajo, zakaj je tako. Nepoznavanja je veliko.

Enako opazim sama pri celiakaših. Veliko jih še ni sprejelo celiakije, ne vedo, kako, krivijo sebe, v podrobnostih iščejo napake. Niso sproščeni, so v strahu. Niso sprejeti, jih obtožujejo, da pretiravajo, ko ob nezavednih prekrških ždijo v bolečinah za stenami straniščne školjke, posledično trpijo tudi ljudje okoli njih, ali pa le oni trpijo zaradi sebi ljubljenih, en drugemu postajajo tujci in vedno znova me zmrazi, kadar mi kdo pojamra… partner se ne strinja z dieto, ožja družina ne želi posebej pripraviti kosila zame. Sošolci ne razumejo, izločijo iz družbe. Kako dolgo bomo še tujci sami sebi?

In kaj je najtežje? Sprejeti, da je vse to le del nas. Nismo drugačni od družbe. Smo del družbe. S celiakijo, alergijami, krivim nosom, gentskimi napakami, brez nog/rok… ni pomembno. Pomembno je sprejemati drugačnost pri drugih in seveda – tudi pri samemu sebi 🙂

 

Petra Emilija