Pšenica lahko povzroči alergijsko reakcijo, ki je ne gre enačiti s celiakijo

Alergije na pšenico ne gre zamenjevati s celiakijo

Svet izdelkov Življenje s celiakijo

Zagotovo ste opazili, da vse več ljudi klasična živila nadomešča z izdelki brez glutena. Nekateri so v to prisiljeni zaradi celiakije, druge je do takšnega načina prehranjevanja pripeljala intoleranca oz. preobčutljivost na gluten, tretje pa muči alergija na pšenico. Četudi je vsem težavam skupen negativen odziv telesa na pšenične izdelke, pa teh treh bolezni nikakor ne gre enačiti. Namen tega članka je zato enkrat za vselej odgovoriti na vprašanje, v čem se simptomi teh motenj razlikujejo oz. kako te bolezni sploh ločimo med seboj.

Zgornje pojme smo sicer na kratko predstavili že v prejšnjem članku z naslovom “Kaj je gluten in za koga je lahko škodljiv?”, v tem članku pa bomo med njimi potegnili še jasnejše ločnice.

Intoleranca na gluten je pogosto skrita, a izjemno razširjena

Pri razumevanju celiakije je koristno najprej razložiti razliko med slednjo in pojmom preobčutljivost oz. intoleranca na gluten. Ta med strokovnjaki velja za precej širok in raznolik pojem, saj opisuje različne vrste in ravni občutljivosti na gluten. Za slednjimi v modernem svetu trpi vse več ljudi, a se jih velika večina tega dejstva niti ne zaveda.

Razlogov za precejšnjo razširjenost glutenske intolerance je več, eden pa se zagotovo skriva tudi v nezdravem načinu življenja, ki mu kljubuje predelana prehrana z veliko sladkorja, soli in nasičenih maščob, intenzivno umetno gnojena žita in prekomerno uživanje mesa. Vse to pa za naš prebavni trakt predstavlja veliko breme. Ker je slednji povezan z imunskim sistemom, se naš organizem na tovrstne obremenitve lahko odzove v obliki najrazličnejših bolezni ali alergičnih reakcij.

A če je ljudi, ki jim gluten v določeni meri škodi, veliko pa le majhen odstotek ljudi dejansko prizadene celiakija, ki predstavlja najhujšo obliko intolerance na gluten in zahteva dosmrtno ter dosledno prehrano brez glutena.

V nasprotju s slednjo intoleranca na gluten v blažjih oblikah nikakor ne pomeni, da glutena ne moremo prenašati, kajti ta v večini primerov na tankem črevesu ne ustvari tako močne škode kot celiakija. Seveda pa pri intoleranci na gluten še vedno lahko pride do notranjih vnetij in težav, kot so napihnjenost, glavobol, utrujenost, boleči sklepi, otrple roke ali prsti, prekomerna količina sluzi, srbečica … Takšne simptome lahko zaznamo takoj po obroku, lahko pa se pojavijo tudi nekaj dni po njem.

Razlika je rorej predvsem v samem odzivu telesa. Pri glutenski intoleranci so namreč prisotni zgolj simptomi, ne pride pa do poškodbe organov. V primeru celiakije je drugače, saj telo po zaužitju glutena prične napadati svoje lastne celice in poškoduje tkivo črevesne sluznice. V takšnem primeru so posledice seveda bistveno hujše

Nazadnje je tu še alergija na pšenico, ki se sicer po simptomih lahko prekriva s preobčutljivostjo na gluten in celiakijo, zato je za večino ljudi še težje ločiti med pojmi. A alergije nikakor ne smemo enačiti s celiakijo, saj ta ni le huda oblika alergije, temveč bolezensko stanje.

Osebe, ki so zgolj alergične na pšenico, nimajo vedno celiakije, kar pomeni, da uživanje glutena pri njih ne povzroča škode tankemu črevesu. Seveda pa obstajajo tudi ljudje, ki jih prizadane tako alergija na pšenico kot tudi celiakija.

Ste še vedno malce zmedeni? Brez skrbi! V naslednjih poglavjih si bomo še podborneje pogledali, kaj zgornja pojma pomenita, da bomo nato med njima lažje poiskali razlike.

Celiakija je resna avtoimunska bolezen

Celiakija prizadene tanko črevo, sproži pa jo uživanje proteina, imenovanega gluten. Ta – in tu že trčimo ob prvo razliko v primerjavi z alergijo na pšenico – ni prisoten zgolj v pšenici, temveč tudi v rži, ječmenu, ovsu itd. Njegovo drugo ime je tudi lepek, saj izvira iz latinske besede za lepilo, zaradi svojih lastnosti pa je pomemben pri peki kruha in ostalega pekovskega peciva.

Če bolniki s celiakijo uživajo gluten, ga njihov organizem zazna kot škodljivca, zato sproži močan odziv imunskega sistema, ki poškoduje sluznico tankega črevesja, poslabšano delovanje slednjega pa lahko škodi tudi drugim organom. Poškodovana sluznica ne more v pravi meri črpati hranil, kar seveda omejuje presnovo hrane in vpliva na zdravje.

Če so še nedavno menili, da je celiakija le redka bolezen, ki lahko prizadene le otroke, so novejše raziskave pokazale, da gre za eno najpogostejših kroničnih obolenj prebavnega sistema, za katerim lahko zbolijo tudi odrasli ljudje.

Strokovnjaki trdijo, da za celiakijo trpi približno odstotek evropskega prebivalstva, a na enega potrjenega bolnika s to boleznijo lahko pride tudi do sedem oseb, pri katerih bolezen še ni bila diagnosticirana.

Alergija na pšenico

Pšenica in pšenični izdelki spadajo med najpogostejše alergene v hrani. Alergija na pšenico je sicer najbolj značilna za otroke, a lahko prizadene tudi odrasle posameznike. Alergična reakcija se pri tem utegne pojaviti skorajda takoj po zaužitju pšeničnega izdelka, lahko pa tudi nekaj ur po obroku. Alergija na pšenico se sicer pojavlja pri:

  • zaužitju pšenice,
  • vdihavanju moke, denimo na delovnem mestu (simptome so včasih imenovali pekovska astma) in v
  • stiku moke s kožo.

Alergija na pšenico ni pogosta bolezen in je ni lahko ugotoviti. Potrditi jo je mogoče z različnimi kožnimi testi in krvnimi preiskavami (kožni test z vbodom oz. ‘pricktest’, IgE) pri alergologih, poudariti pa je treba, da ne gre v vseh primerih negativnih reakcij za alergijo. Obstajajo namreč tudi t.i. preobčutljivostne reakcije. Dvomov se najlažje znebimo z obiskom zdravnika, ki bo glede na simptome predlagal podrobnejše preiskave.

Pri večini otrok, pri katerih obstaja sum na alergijo na pšenično moko, je poleg alergoloških testiranj navadno potreben še potrditveni eliminacijsko-provokacijski test s pšenično moko, pred pričetkom diete pa tudi izključitev diagnoze celiakija. Večina otrok, pri katerih je bila odkrita alergija na pšenično moko, ima težave tudi po uživanju ržene, ovsene in ječmenove moke, lahko pa brez težav jedo riž in koruzo. V večini primerov alergija na pšenično moko, sploh pri otrocih, izzveni po nekaj letih diete, lahko pa tudi izgine ob določeni starosti.

Ključne razlike med celiakijo in alergijo na pšenico oz. gluten

Pojavnost in trajanje

Celiakija se pri otrocih najpogosteje pojavi v obdobju med prvim in petim letom, ni pa prav nič nenavadnega, če jo odkrijejo tudi pri osebah po dopolnjenem tridesetem ali celo štiridesetem letu starostiNajvečji odstotek bolnikov predstavljajo belci. Poleg tega gre za dedno bolezen, kar potrjujejo geni, ki jih deli večina bolnikov. Kdor zboli za celiakijo, je nanjo obenem obsojen za vedno, saj zdravila ni. Bolniki morajo prav zato dosledno upoštevati brezglutensko dieto, s pomočjo katere lahko znatno dvignejo kakovost svojega življenja in ohranijo zdravje črevesja.

Na drugi strani lahko alergija na gluten mine, saj ni nujno doživljenjska. V kakšni meri je ozdravitev mogoča, je odvisno od starosti, pri kateri se pojavi. Pri otrocih je takšna alergija pogosto le ena v vrsti mnogih, ki jih prizadenejo nekje med tretjim in petim letom življenja, nato pa kolektivno izginejo. Najstniki in odrasli za to boleznijo zbolijo le redko, največ možnosti za uspešno zdravljenje pa imajo ob upoštevanju stroge diete za alergike.

Vzroki za razvoj

Znanstveniki natančnega vzroka za celiakijo še niso odkrili. Trenutno je znano, da neprimerna reakcija imunskega sistema na gluten v hrani poškoduje resice tankega črevesa. Te so odgovorne za absorpcijo hranilnih snovi iz zaužite hrane, denimo vitaminov, mineralov ali drugih hranilnih snovi. Resice pri zdravem človeku bi poenostavljeno lahko opisali kot preprogo iz mikrovlaken, tiste, ki jih poškoduje celiakija, pa so gladke (kot denimo keramične ploščice) in nezmožne vsrkavanja hranil, nujnih za razvoj in zdravje. Raziskave sicer kažejo, da tveganje za celiakijo lahko povišajo določene genske mutacije, slednje pa se pogosto pojavijo tudi po operativnih posegih, nosečnosti, v primerih okužbe z virusom, ali ko je oseba izpostavljena stresu.

Alergija na gluten je stroki v tem pogledu bolj jasna, saj kot vse alergije na živila izvira iz okvare imunskega sistema. Ker slednji določene pšenične beljakovine obravnava kot organizmu škodljive, se proti njim seveda bori in jih poskuša nevtralizirati. V ta namen ustvari protitelesa, ki prepoznajo beljakovine in sprožijo kemične procese za boj proti njim. Tako nastanejo histamin in ostale kemikalije, ki so odgovorni za samo alergično reakcijo, z njo pa simptome alergije. Prav histamin je namreč delno kriv za reakcije, kakršne so srbečica okrog oči, suho grlo, slabost, driska in druge prebavne motnje, anafilaktični šok, izcedek iz nosu ter druge.

Poznamo tudi beljakovine, ki izzovejo takšno alergično reakcijo. Ena od njih se imenuje gluten, ostale tri pa so še albumin, globulin in glutenski epitop.

Simptomi

Celiakija je bržkone povezana z drisko, krči in izgubo teže, a takšni simptomi še zdaleč niso tipični za vse bolnike. Driska denimo prizadene tretjino ljudi, shujša pa jih kaka tretjina. Celiakaši imajo lahko težave tudi z zaprtjem, približno desetina pa jih trpi tudi za debelostjo.

Pogosti simptomi vključujejo tudi:

  • anemijo zaradi premajhne vsebnosti železa v krvi,
  • osteoporozo ali mehčanje kosti,
  • kožne izpuščaje na komolcih, kolenih, po trupu, glavi in zadnjici, ki so v obliki mehurčkov in lahko srbijo,
  • želodčni refluks in pekočo zgago,
  • poškodbe zobne sklenine,
  • bolečino v trebuhu, zgago, drisko in napenjanje.

Alergija na pšenico ima včasih blažje simptome, lahko pa vodi tudi do hujših kožnih reakcij, neprijetnih motenj prebave ali celo akutnih stanj, kakršno je zastoj srca. Anafilaktični šok (zastoj srca) je sicer redek spremljevalec alergije na pšenično moko, a lahko pomeni hudo življenjsko nevarnost. Pri alergiji na žitni prah nastopijo težave zlasti junija v času zorenja pšenice.

Bolniki, ki jih muči alergija na pšenico, pogosto poročajo o:

  • oteklinah, srbečici ali dražečemu občutku v ustih ali žrelu,
  • draženju kože,
  • zamašenemu nosu,
  • vnetju dihalnih poti, težav pri požiranju in
  • prebavnih motnjah, kot so krči, zaprtost ali bruhanje.

Alergija na pšenico kot prehranska alergija med drugim lahko povzroči želodčno-črevesne težave ali nevrodermitis, revmatoidni artritis, utrujenost, motnje v delovanju srca ali previsok krvni tlak brez ugotovljenega vzroka, depresije, epilepsije in tudi agresivnost ali hiperaktivnost (angl. ADHD).

Alergija na pšenico in celiakija se razlikujeta po dieti

Brezglutenska dieta je bila na tem blogu že večkrat obravnavana, zato o njej v tem prispevku ni treba na široko pisati. Dejstvo je, da je ponudba izdelkov brez glutena vsak dan bogatejša in da so alternative klasičnim živilom z glutenom vedno okusnejše in pestrejše. O tem se lahko prepričate že z ogledom naše bogate ponudbe brezglutenskih izdelkov, da je življenje brez glutena lahko še vedno neizmerno okusno, pa vas bodo dokončno prepričali naši odlični in raznovrstni brezglutenski recepti.

A bolj bistveno je, da osvetlimo največjo razliko med brezglutensko prehrano ter dieto, ki jo zahteva alergija na pšenico. Ključno je namreč, da se morajo ljudje z alergijo na pšenično moko izogibati predvsem pšeničnim izdelkom, oboleli za celiakijo pa vsem živilom, ki vsebujejo gluten. Na seznamu prepovedanih živil tako ni le pšenična moka so tudi rž, oves, pira ali ječmen, kamut ali kuskus, ki recimo vsebujejo gluten. K sreči za obe skupini se lahko pšenična moka nadomesti z raznovrstnimi alternativnimi mešanicami, ki s pomočjo prave kombinacije sestavin omogočajo preprosto peko in pričarajo okusen rezultat. Brezglutenska moka je skupaj z brezglutenskimi mešanicami na voljo tudi v naši ponudbi.

Na drugi strani brezglutenski izdelki niso vselej primerni tudi za alergike na pšenico. Brezglutenski pšenični škrob denimo vsebuje pšenični protein, ki je povzročitelj alergije. Za  alergike na pšenico je ključno tudi, da ne zaužijejo tega žita oz. žit ali izdelkov, h katerim bi bila lahko primešana tudi pšenica. Sprememba prehrane, pri kateri je treba črtati tudi pšenici sorodne vrste žit, je zato neizogibna.

Glede na jakost alergije v prvi vrsti odpade pšenična moka, izogibati pa se je treba tudi pšeničnim zrnom, pšenični moki, škrobu, pšeničnim kosmičem, kalčkom, olju iz pšeničnih kalčkov, pšeničnemu zdrobu in kaši – morda vas bo presenetilo, a njihove sledi najdemo v klobasah, začimbah, paniranih gotovih izdelkih, gotovih jedeh, omakah, juhah, testeninah, cmokih ali sladkarijah, kot so bonboni, žvečilni gumiji in keksi. Obenem strokovnjaki odsvetujejo piro, zeleno piro (požeta, še preden dozori, in posušena pira), enozrnico, dvozrnico (emmer) in kamut.

Pri nakupu živil v embalaži zadošča, če preletimo seznam sestavin. Previdno pri tem zahtevajo predvsem izrazi, kot so gluten, bulgur (pšenica), kuskus (pšenica), trda pšenica, moka (pšenica), (modificiran) škrob (pšenica), pšenični otrobi, pšenični slad, pšenični proteini, drobtine (pšenica), gluten pšenice, pira in brezglutenski pšenični škrob.

Opravite test za celiakijo ali glutensko intoleranco!

Ste se v katerem od zgornjih opisov celiakije ali glutenske intolerance morda prepoznali? Potem ne oklevajte in rešite informativni test za celiakijo na naši spletni strani. Gre za preprost vprašalnik, s pomočjo katerega lahko ugotovite, ali je vzrok vaših zdravstvenih težav morda lahko tudi uživanje glutena, rešitev zanje pa brezglutenska dieta.

Če ste že obiskali zdravnika in je ta izključil možnost celiakije, lahko odziv telesa na gluten preverite s preprostim domačim eksperimentom. Na jedilnik najprej dodajte jedi, ki vsebujejo gluten, nato pa spremljajte svoje počutje. Najbolje je, da si zapisujete, kakšna je vaša prebava, če ste morda napihnjeni in kako trdo blato izločate. Zapišite vse, tudi morebitne krče ali razdražljivost. Takšno dieto uživajte 2-3 tedne.

Toda pozor! Če zgolj sumite na možnost celiakije, pa še niste opravili ustreznih pregledov, eksperimentiranje s hrano ni na mestu, temveč je treba najprej k zdravniku. Če boste pred preiskavami namreč omejevali količino glutena v hrani, boste s tem zgolj podaljšali diagnostični proces in otežili diagnozo. Celiakija je namreč imunološki odziv telesa na uživanje glutena. Če slednjega izključite iz prehrane, se tudi telo ne bo odzvalo.