KO POSLOVNO POSTANE PRIJETNO :)

Svet izdelkov Na poti

Po napornem delovnem tednu sem si obetala prost konec tedna…. hja #NoGo. Dodobra sem zaštartala v nov teden in že sem dobila sporočilo na mobilnik, da imam v soboto obvezni sestanek…. Oh, sem si mislila…. sestanek v Mariboru na državni praznik??? No ker nisem ravno iz Civilizacije, kot sama pravim Ljubljani ali Mariboru, sem morala svoje potovanje seveda načrtovati. Vem, verjetno si mislite, kaj imam tukaj za načrtovati… Vzamem avto in grem… vse lepo in prav, če bi bil naš avtomobil doma… No, pa ga ni bilo.  In  vse se je odvilo malce nepredvidljivo…

Ko sem preiskala vse možne prevoze do Maribora in nazaj in ugotovila, da bi se verjetno vozila kar 4 ure, sem skoraj ob polnoči dobila klic, od zelooo prijazne osebe po imenu Lucija in odločili sva se, da se skupaj podava na sestanek.
Med vožnjo sva se pogovarjali vse mogoče, ugotovili, da imava tudi skupne prijatelje, hobije, starost in še marsikaj drugega.  Dogovorili sva se tudi, da se po sestanku definitivno še srečava in dorečeva kakšno stvar in si privoščiva kozarec soka in pest indijskih oreščkov…#KomajŽeČakam 🙂

Sledil je sestanek… spoznavanje novih, a prijetnih ljudi, pogovor o celiakiji in učenje, ki je trajalo kar 4 ure. No to verjetno pomeni, da smo se tudi veliko naučili, čeprav mislim, da bi lahko bilo takšnih predavanj še in še in še več.

Po končanem sestanku sva se z Lucijo opravili še krajšo selitev stvari – saj veste študentje imamo dopust in prav je, da najpomembnejše stvari čez poletje odpeljemo tudi domov, kajne?  In tako sva zavijali skodelice in krožnike… nekaj hrane in proteinov, stole in blazino… pa sva šli proti domu… spet sva čvekali in čvekali o tem in onem, se smejali… #Laugh OutLoud.  Lucija super si in hvala za super družbo 🙂 <3

Ko sem prispela domov, sem odložila stvari… in že sem imela telefonski klic, na katerega sem se seveda odzvala…. na drugi strani pa nežni glasek, ki je dejal: “Petra pridi k meni, greva se igrat.” In sem šla, malo nahranit svoje srce z otroško igro in predvsem domišljijo.

Pa sva se igrali zdravnika, ta vloga sicer ni bila moja… meni je dodelila vlogo mame, moj otrok pa je bil kar plastičen, ko sem pohvalila njegovo pikčasto oblekico sem dobila nazaj presenetljiv odgovor: “Petra to je samo pikčasta osnova, vklopi domišljijo in se delaj, da je črtasta.” Ok pa sem jo vklopila… in ne boste verjeli kaj je sledilo… moj otrok je bil samo malo prehlajen, a ker je zdravnico tako skrbelo zanj, mu je za vsak slučaj naredila operacijo na srcu, iz preventive, da ne bi bilo kaj hujšega… poleg tega je dodala še: “Saj veste, vaš otrok ima dieto, takšno kot vi in vaš pes.” #A res? in doda da to ni nič hudega in pove, da ona zelo rada je nektarine in da naj poskusim, mogoče me bodo pozdravile, ker so zelo zdrave. #KokSuper

#No, na koncu je bil moj dojenček sprejet v bolnišnico za 3 tedne, ko je prišel nazaj pa sem dobila medaljo od zdravnice… joj sem bila vesela, da sem dobila Malega Sončka, sem morala ogromno migati… Pa mi reče: “Veš, to ni nagrada za športne aktivnosti, to dobiš ker si ti Mali Veliki Sonček.”  

Pa sem se malo zamislila, po vsej tej igri… koliko zares potrebujejo otroci, da so srečni? Zeeeeeelooo zeloooo malo in ogrooooooomno domišljije. 😉 Priporočam Vam, da v sebi poiščete kanček otroške domišljije in jo uporabite v vsakodnevnih pripetljajih – včasih je lažje vklopiti domišljijo in si črno-belo situacijo spremeniti v mavrično… kajne?

Napisala: Petra Emilija Kompan