čar decembra

ČAR DECEMBRA, NAJ OGREJE VSAKO SRCE!

Svet izdelkov Na poti

Še ne dolgo nazaj smo zakorakali v zadnji mesec letošnjega leta. Čarobni december, v katerem se odvija na tisoče zgodb, prepletenih z dobrodelnostjo, ljubeznijo, iskrenostjo in ogromno čarovnije, ki se zaiskri v očeh otrok ter odraslih, ki jih obdarijo trije dobri možje. Pa ste se vprašali kako živijo ljudje,  ki s povešeno glavo, žalostnim pogledom ter cmokom v grlu velikokrat odrinjeni in stigmatizirani doživljajo čar decembra? #PaBiSeMorali

Kadar se sprehajate po večjih mestih Slovenije, se skoraj pred vsako večjo ali manjšo trgovino pojavi kakšen brezdomec. Veliko je seveda tudi takšnih, ki jih sami v vsakodnevnem hitrem življenju ne vidimo, ker smo z mislimi osredotočeni na nekaj čisto drugega. Pa si to resnično zaslužijo?

Ne dolgo nazaj sem tudi sama preživela dan v enem izmed večjih slovenskih mest. Ker  se po opravkih nisem želela takoj vrniti domov, sem se odločila za sprehod po mestu, ob reki, ki teče ob njem, si privoščila sladoled in neizmerno uživala ob poslušanju ptic.

Po daljšem sprehodu sem se odločila, da se počasi vrnem domov. Med čakanjem na vlak sem sedla na klop in za kratek čas brskala po telefonu. Telefon pospravim, vstanem, se obrnem in odkorakam nedaleč stran. V kotu za stebrom opazim možakarja srednjih let. Na zidu so bile prislonjene bergle, sedel je na mrzlih tleh v raztrganih hlačah, v tanjši jopici.

Moj pogled je pritegnila povita noga, gospod je šepal. Na licu se mu je videlo, da se ne počuti dobro. Njegov pogled je bil utrujen, zbegan, sramežljiv…verjetno tudi na robu solza. Ljudi je prosil za kakšen evro, da si lahko kupi kaj za pod zob. Opazke mimoidočih so bile grobe, nesramne.. boleče celo zame, pa sem vse to samo slišala. Ne upam si niti pomisliti, kako je bilo njemu, ki je vse to doživljal. #NeBodimoOsli #VsiSmoLjudje

Ljudje so se razgubili vsak na svoje, zunaj je postajalo vse bolj hladno. In tako sva ostala sama, jaz na klopci, gospod v kotu med mrzlimi zidovi ulice, sam, zbegan, prestrašen. 

Sedaj je začelo zebsti tudi mene, čas je bil, da se odpravim na toplo. Odkorakala sem proti čakalnici železniške postaje. A na pol poti sem se ustavila, misli so mi bežale k možakarju. Začnem teči. Kupim karto za vlak. In hitim nazaj. Na obrazu se mi je pojavil nasmešek, bil je tam, nikamor ni odšel. Počasi ter potiho se mu približam, počepnem in potiho pozdravim.

Pogledal me je, jaz pa sem mu ponudila bankovec z namenom, da se okrepča. Pomagala se mu vstati. Zahvalil se je in mi zaželel lep dan ter varno pot domov. Nadaljnje pomoči ni želel. Zato sem tudi sama odšla v čakalnico.

Sprehajala sem se sem in tja.. prebrala kakšen članek nemške revije, ki sem jo dobila na železniški postaji in več 10 x pogledala na uro. Nakar sem zagledala možakarja, prišel je na toplo, s sendvičem ter vodo v roki. Zagledal me je, se nasmejal ter z ustnicami potiho izrekel besedo HVALA. Nasmehnila sem se ter prikimala z glavo. Oglasil se je zvočnik in napovedali so prihod mojega vlaka. 

Ne želim obsojati, ne želim vas siliti ali vsiljevati svojega mnenja, a zunaj je ogromno ljudi, ki živijo brez strehe nad glavo, ki se vsak dan borijo za svoj obstanek. 

Razbijmo stigme, podajmo roke, pokažimo, da smo ljudje. Odprimo svoja srca, vsaj tokrat in v tem prazničnem duhu, polepšajmo dneve tudi ljudem, ki živijo na robu. Verjemite, ni jih malo.

Tako sem si zadala cilj za leto 2017: biti odprtega srca ter pomagati tistim, ki potrebujejo pomoč. Seveda vse po svojih zmožnostih 🙂

 

Petra Emilija, med. sestra